Svet umetnosti in navdiha

Milica Bjelanovic se je rodila v Zrenjaninu, kjer se danes živi in ustvarja. Leta 1988 je diplomirala na Visoki šoli za umetnost v Novem Sadu in nato nadaljevala podiplomski študij v razredu prof. Zivka Daka. Od leta 1989 je članica SULUV.

Milica je razstavljala na vec kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini (na Japonskem, v Spaniji, na Poljskem, Svedskem, v Zdruzenih arabskih emiratih, Franciji, na Madzarskem) in se udeležila vec kot 30 umetniških kolonij. Njena dela se nahajajo v zbirkah po vsem svetu.

Zakaj ste izbrali grafiko? S cim vas je pritegnila?

Grafika je zelo skrivnostna in vedno pripravi kakšno presenecenje, možni pa so tudi eksperimenti. Ker delam s crno, belo in tistimi majhnimi odtenki sive, je to zame najpreprostejsi nacin za izrazanje občutkov, čustev in razpolozenj.

Bi lahko izbrali eno graficno tehniko kot svojo najljubso ali vsaj tisto, s katero se najpogosteje ukvarjate iz določenega razloga?

Da, to je akvatinta. Delam jo najpogosteje in jo imam najraje, saj ponuja največ možnosti.

Vase grafike so obiskale res veliko drzav in precejšnje stevilo vasih del se nahaja v zbirkah po vsem svetu. Je to ravno prednost graficne tehnike v primerjavi s slikanjem na platno, na primer?

Da, seveda. Grafiko zavijete v tulec in pošljete v svet.

Na vecini vasih del, vsaj tistih, ki smo jih imeli moznost videti, so crna, bela in odtenki sive, vendar se pojavijo tudi trenutki, ko potrebujete barvo, da popolnoma izrazite svojo misel. Kdaj se to zgodi?

Ko želim ustvariti močan vizualni poudarek ali umetniški preobrat, posežem po barvi. Najpogosteje so to osnovne barve, ko jih uporabim, je to rdeca, modra, rumena, torej cista barva. Ne mešam jih in ne iscem določenega odtenka, ampak mi sluzi kot senzacija.