Svet umetnosti in navdiha

Zdi se, da renesančni umetniki še 500 let po svoji smrti bogatijo svetovno kulturno dediščino, saj njihova dela pogosto preživijo stoletja skrita pred javnostjo na skrivnih ali povsem očitnih mestih, preden jih nekdo odkrije in deli z javnostjo. Najnovejši primer sta dve sliki, ustvarjeni z oljem, ki so ju v Vatikanskih muzejih odkrili pred nekaj dnevi. Slike so bile torej tam, kamor spadajo, le da mi za to nismo vedeli, vsaj do zdaj. In to nista bili kar koli – nemški umetnostni zgodovinar Arnold Nesselrath pravi, da gre za dela nesporno višje kakovosti od tistih, ki se nahajajo v istem prostoru.

V Vatikanskih muzejih so marca 2015 začeli restavratorska dela, ki naj bi bila končana pozneje istega leta. Med drugim dela potekajo tudi v Konstantinovi dvorani, kjer sta bili odkriti dve novi deli. Konstantinova dvorana je dobila ime po temi, ki krasi njene stene. Samih sten veliki mojster ni uspel dokončati, saj ga je pri tem prehitela prezgodnja smrt. Njegovi učenci so jo poslikali po njegovih skicah in v njej prikazali prizore iz življenja cesarja Konstantina Velikega. Vendar pa dve odkriti deli kažeta na to, da je Rafaelu nekaj vendarle uspelo dokončati.

Restavrator Fabio Piacentini je potrdil, da je zdaj povsem gotovo, da sta dve alegorični figuri na steni delo samega Rafaela. Ena figura predstavlja Prijateljstvo, druga pa Pravičnost. Piacentini pravi, da sta bili sliki ustvarjeni s tehniko olja na steni, zelo nenavadno in specifično tehniko. Restavratorji so začeli s čiščenjem in opažajo natančnost potez, ki je značilna za mojstra. Še posebej na obleki ene od alegoričnih figur so vidne čudovite poteze s čopičem in toniranje od zelene proti modri. Sicer je imel Rafael posebno tehniko »na toplo« – nanašal je debel sloj naravne smole, dokler je bila topla, ta pa se je, ko se je posušila, obnašala kot platno.

Rafael je bil umetnik, ki je rad eksperimentiral in preizkušal nove tehnike. Znano je, pravi Arnold Nesselrath, da je želel celotno Konstantinovo dvorano izdelati v zgoraj omenjeni tehniki, a je žal živel le toliko časa, da je ustvaril ti dve sliki. Preostanek je bil narejen na tradicionalen način.

Rafael Sancio da Urbino, znan le kot Rafael, tvori veliko trojico renesančnih mojstrov, skupaj z Michelangelom in Leonardom. Bil je neverjetno produktiven in je za seboj pustil veliko število del, kljub smrti v 37. letu starosti. Večino njegovih del je mogoče najti prav v Vatikanski palači in njegova tamkajšnja dela predstavljajo osrednji in najpomembnejši del njegovega opusa.

Konstantinova dvorana je ena od prostorov, za katerega okrasitev je papež Julij II. najel takrat mladega Rafaela. Te sobe naj bi bile papeževe sprejemne sobe, izjemna dela na njihovih stenah pa imajo vrednost, podobno Michelangelovim v Sikstinski kapeli, ki se nahaja nedaleč od njih. Predvideva se, da je papež želel, da dela mladega umetnika zasenčijo tista, ki jih je naročil prejšnji papež, Aleksander VI. Zanimivo je, da sta tako papež kot mojster umrla, še preden je prišlo na vrsto poslikavanje Konstantinove dvorane. Na njenih stenah je prikazano zmagoslavje krščanstva nad poganstvom, vendar je sama dvorana manj priljubljena od ostalih iz preprostega razloga, ker je znano, da so jo delali učenci in ne mojster. S tem novim odkritjem se to lahko spremeni.